In memoriam: Goran Ohman

goran ohman

Dragi Goran, november je zajokal z nami ob tvojem odhodu.

Te dni smo prejeli na Prleško razvojno agencijo, kjer si bil zaposlen zadnje desetletje, številne izraze sočutja. Prispeli so iz vseh koncev Slovenije. Povsod, kamor te je vodil delovni korak, si pustil neizbrisno sled. Sled prijaznega, tihega, nasmejanega moža. Kljub tvoji spoštljivo sivo obarvani bradi si tudi ob težkih delovnih izzivih zlahka navezal stik in ljudje so radi prijeli za kljuko tvoje pisarne. Nikomur nisi odrekel prijazne besede in nasmeha in tudi nam, ki smo s tabo preživeli večino dneva, si bil vsakodnevni zgled. Poosebljal si lik idealnega sodelavca. Krasile so te točnost, vztrajnost, potrpežljivost in predanost. Tvoja dobronamerna in umirjena narava nam je postala tako samoumevna, da se šele danes, ko tvoja delovna miza sameva, zavedamo, kakšno toplino si izžareval v zahtevnem delovnem okolju.

 

Dovoli, da se sprehodimo s tabo skozi običajen dan, da bi lažje razumeli, od kod si črpal zavidanja vredno dobrotljivost. Takšno, kot smo je bili deležni ob vsakem srečanju s tabo in tvojo ožjo ali širšo družino. Saj, prav tukaj je najbrž skrivnost, pa vendarle, naredimo korak ali dva. Jutra si začenjal s kavo in kasneje tudi z nami, sodelavci, potrdil svojo naklonjenost tej dišeči razvadi. Po tebi so mnogi naravnali jutranjo uro, saj si nepogrešljivo, dan za dnem, leto za letom, prihajal na delo med prvimi in odhajal med zadnjimi. Delal si z ljudmi in dobro razumel, kar je pozabila večina ponorelega sveta, da delaš za ljudi, za njihovo dobro. Pri tebi so postali ljudje vseh starosti in za vsakega si našel dobro besedo. Z veseljem si vodil skupine otrok po učni poti ob Muri, ki si jo skrbno urejal. Tam so lahko številni začutili tvojo srčnost in predanost naravi. A večji del dneva smo vendarle prebili v pisarni. Nikoli ti ni bilo težko ostati, prenekaterikrat tudi do trde noči. Vsi smo morali med delom postati, vsaj za kratko malico, ti pa si prav po špartansko vztrajal do poznega popoldneva. Takrat si odložil službene skrbi in v prijetnem, toplem domu užil prvi pravi dnevni obrok. Samo, da je »nekaj za na žlico«, si rad rekel. Redkokateri dan si se odrekel večernemu, pogosto tudi nočnemu kolesarjenju, teku ali vsaj sprehodu. Gotovo si prav takrat zasnoval večino svojih mnogih potovanj. Radosti pri odkrivanju drugih kultur, navad in življenja si iskal med preprostimi ljudmi in v naravi daljnih dežel, daleč od običajnih turističnih karavan. Znal si poiskati srce vsake pokrajine, kar je bogatilo tvoja potovanja, ki si jih načrtoval s preciznostjo, ki pritiče tvoji geografski izobrazbi. Rad si nam približal v objektiv ujete utrinke iz vseh delov sveta. Prav škoda, da nismo znali najti več časa za tvoja zanimiva pripovedovanja. Kar naprej smo hiteli z delom in prav tam si bil nepogrešljiv. Krasile so te lastnosti, ki bi jih želeli vsi, tako zase, kot za druge. Med delom si uspel približati zapletena pravila ravnanja z javnimi dobrinami tudi preprostim ljudem. Kazal si nam, kako lahko je biti dobronameren. Bil si najboljši ti. Eden tistih členov skupnosti, ki nas držijo skupaj, da ne razpademo v množico sebičnežev. Danes, ko se od tebe poslavljamo, prevzemamo vsi skupaj nase obvezo, da te v tvoji drži posnemamo.

Oni dan sva se po enem od mnogih sestankov na ministrstvih, za razliko od drugekrati, sprehodila po beli Ljubljani. Mesto, kjer si preživel lep del svoje mladosti, se je, kakor da bi vedelo, da si ga obiskal zadnjič, obarvalo škrlatno. Toplo sonce naju je povabilo v tihe stranske ulice, kot da bi nama želelo pokazati, da je tudi veliko mesto lahko prijazno. Prijazno, kot ti dragi Goran. Brez tebe bomo težje kos izzivom v zahtevnem svetu. Hvala ti za zgled, tihi in prijazni mož! V mislih se bomo še naprej sprehajali s tabo…

 

Goran Šoster, Prleška razvojna agencija, Ljutomer, 9. 11. 2017